Job 4

4. Poglavje

1 In odgovori Elifaz Temančan in reče: 2 Če poskusimo govoriti s teboj, morda ti bo nadležno? Ali kdo se more zdržati govora? 3 Glej, mnoge si učil in trudne roke si krepčal. 4 Besede tvoje so bodrile omahujoče, in šibeča se kolena si utrjeval. 5 A ker je sedaj nad tebe prišlo, ti je bridko, in ker je tebe zadelo, si se prestrašil. 6 Ni li tvoja bogaboječnost upanje tvoje in popolnost potov tvojih nada tvoja? 7 Spomni se, prosim te, kdo je kdaj poginil nedolžen, kje so zatrli poštenjake? 8 Kolikor sem videl jaz: tisti, ki orjejo krivico in sejejo nesrečo, jo tudi žanjejo. 9 Od diha Božjega ginejo, in sapa jeze njegove jih pokončava. 10 Rjovenje leva, glas ljutega leva utihne, in zobje levičevi bodo strti; 11 krepek lev pogine, ker nima plena, in levinjina mladina se mora razkropiti. 12 In mene je skrivoma došla beseda, uho moje je ujelo njeno šepetanje; 13 v premišljevanju, ki ga sprožijo nočne prikazni, ko trdno spanje objema ljudi: 14 strah me je obšel in trepet, in vse kosti moje so se pretresle; 15 kajti duh je šel mimo mene – vstali so pokoncu lasje telesa mojega. 16 Ustopil se je, a nisem mu spoznal obraza, podoba mi je bila pred očmi, šepet in glas sem začul: 17 „Je li smrtnik pravičen pred Bogom ali mož čist pred Stvarnikom svojim? 18 Glej, hlapcem svojim ne upa in angele svoje lahko okrivi zmote: 19 koliko bolj one, ki prebivajo v ilovih hišah, ki jim je podlaga v prahu, ki jih je lahko zatreti kakor molje! 20 Od jutra do večera se stro, in preden kdo opazi, izginejo za vekomaj. 21 Ni li tako? Ko se jim izdere vrv, ki veže njih šator telesni, umirajo, in to brez modrosti.“